Rok Horvat, Katastrofičnost časa

Katastrofičnost časa

2017

akril in grafit na vezani plošči in platnu

160 × 220 cm

Ploščenje horizonta

Podoba horizonta se vrača v današnjo izkušnjo prostora in časa. Bodisi v obliki obstoječe prostorske zamejenosti bodisi v obliki pričakovane singularnosti. Toda njegova linearnost kot končna meja do kod seže pogled (in zamišljanje tistega, kar je onkraj njega), ki je zaznamovala klasično perspektivično sliko in tradicionalno humanistično izkustvo, postaja nezadostna. Točke gledišč in točke izginotij se množijo. Horizont se plošči, prehaja v ravnino, ki se razleza v naš prostor. Možni so zgolj premiki po ravnini in skoki med posameznimi ravninami. Gre za zglob časovnosti, kjer nas je prihodnost že prehitela, minuli preteklosti pa je ponovno povrnjena zmožnost (biti oz. ne biti). V tem smislu se vse anticipacije singularnosti vseskozi že vpisujejo v tovrstno obliko absolutnega horizonta.


Singularnost je že tu. Katastrofa ni nekaj, kar se bo šele zgodilo, ampak je že del sedanjosti, ampak sedanjosti, ki jo lahko zgrabimo zgolj kot preteklost. Čas kot tak je katastrofičen. Sedanjost je prečena s časovnimi rezi iz različnih zgodovinskih (in prihodnostnih) obdobij: čas prihodnosti (bodoče apokalipse) kot še ne realizirane, napovedovane s strani preteklosti, je že minil, je že del zgodovine, ohranjena pa je njena anticipacijskost, njena potencialnost prekoračitve obstoječe situacije. Pretekla podoba vstopi v prihodnostno naravnan pogled. Katastrofa se zgodi absolutno.


Perspektivična slika omogoča nemožen pogled: videnje predmeta s strani, medtem ko smer gledanja vseskozi ostane pravokotna na ravnino slikovnega polja. Nepremostljivost te pravokotnosti predpostavlja negibno očišče, ki ni več nujno istovetno z očesom. Linearna perspektiva anticipira obsoletnost očesa. Točka nadomesti oko. Matematizacija postopka konstrukcije perspektivične slike v zadnji instanci razpira dinamičen prostor, ki presega optične zakone: predočeni predmeti niso več opredeljeni enostransko, iz enega gledišča, temveč jih zaznamuje določena neizčrpnost možnih odnosov. Središčno točko nadomesti množenje točk-očišč, ki obkrožijo slikovno ravnino: silnice vseh očišč, tudi tistih, ki se v perspektivični shemi nahajajo za slikovnim poljem in predmeti, tvorijo na sliki kompozicijo konvergentno-divergentnih con, ki razlaščajo privilegirano mesto gledalca, zunaj slike pa izrisujejo obliko sploščenega horizonta, horizonta kot ravnine neizčrpnih možnosti vselej drugačnih perspektiv. V sliki si vselej na začetku in vselej na koncu.