Pojem »perspektiva« prihaja iz latinščine in pomeni »videti jasno« oziroma »gledati skozi«. Iz tega sledi, da perspektiva po definiciji zanika materialnost slikovne ploskve, saj skonstruira iluzionistično reprezentacijo prostora, ki se gledalcu kaže kot »okno v svet«. Problematizacija tovrstnega vidika »videti jasno« oziroma »gledati skozi« je danes že več kot očitna. V perspektivični sliki je na mestu manka sveta ta svet reprezentiran s svojo iluzijo. Preko zastora se nam kaže prizor. Tukaj ne gre za mimetično vprašanje (do katere mere je predmet podoben svoji reprezentaciji), ampak za vprašanje statusa sveta, njegove (ne)dostopnosti. Bolj kot za problem linearne perspektive (ki je običajno razumljena kot mimetična tehnika) gre na tem mestu za problem obrnjene perspektive, ki ga Bojan Anđelković opredeli kot problem, kako se izogniti reprezentaciji resničnosti in priti do same resnice. Resnica pa ni nekaj enotnega, celega, nekaj, kar je možno predočiti. Resnica je perspektiva. Kar pa ne pomeni, da resnica ne obstaja, le da je ne-cela, se pravi, da obstaja zgolj kot perspektiva. Svet kot tak je strukturiran perspektivično.

Johann Heinrich Lambert je postavil tezo o inverzni perspektivični metodi, ki govori o homologiji med vsakdanjim prostorom (svetom) in prostorom reprezentacije (videzom). Gre za postopek, kjer preko videza oziroma perspektive lahko sklepamo o svetu samem. Perspektiva kot spoznavna metoda je po Lambertu vseskozi že razvezana od svojega prvotnega pomena – reprezentacije. Za tovrstno razvezavo se zavzema tudi Leonid Šejka, ki v Traktatu o slikarstvu govori o integralnem slikarstvu prihodnosti, kjer iluzionistično načelo linearne perspektive ni več v službi posnemanja, ampak ekspresije. Perspektiva, ki ničesar ne predstavlja, razen svojo lastno perspektivičnost. Ni potreben niti subjekt, kakor trdi Gerald Wajcman, ki za minimalni pogoj perspektive postavi eno znamenje, eno podlago in enega subjekta. Subjekt je zamenljiv z matematično točko. Anticipacijo nadomestitve očesa s točko lahko vidimo že začetku linearne perspektive – pri renesančnem perspektivičnem pomagalu –, kjer s pomočjo zgolj vrvi in okvira prispemo do perspektivične risbe. Razvoj in naknadna matematizacija postopka konstrukcije perspektivične slike v zadnji instanci razpira dinamičen prostor, ki presega optične zakone. V perspektivi ne umanjka svet, ampak reprezentacija.