Ne-dogodek je hipoteza o razširitvi dogodkovnega obzorja. Ne gre za negacijo dogodka, razveljavitev njegove dogodkovnosti, kar bi pomenilo, da je zgodovina kontinuirano sosledje majhnih pripetljajev; ne gre za zavračanje razsežnosti diskontinuitete, ki jo dogodek vpelje v dano situacijo. Ne-dogodek je, tako kot dogodek, še vedno prelom. Gre namreč za razširitev dogodkovnega obzorja iz zgolj anticipacije tistega, kar bo bilo (Alain Badiou), na niz preteklih možnosti, ki niso bile (Giorgio Agamben). Ne-dogodek opisuje mesto, kjer čas miruje, kjer se sedanjost prepozna kot naslednica preteklih zamujenih dejanj (ne-dejanj), kot naslovnica nerealiziranih možnosti, kot mesto, kjer je zmožnost ponovno povrnjena sami preteklosti.

Sedanjost je prečena s časovnimi rezi iz različnih zgodovinskih in prihodnostnih obdobij. Ta časovna obdobja so virtualna, bodisi minula bodisi zamišljena, in ravno kot taka, se pravi kot neobstoječa, so vpeta v konkretno situacijo. Slednjo poleg tovrstnih sekvenc preganjajo duhovi (preteklih) padlih možnosti. Zvestoba ne-dogodku je postopek, ki znotraj aktualnosti razpira izgubljene prostore možnih prihodnosti, medtem ko se vrača k nepovratnemu, in, obratno, v vračanju k zamujenim možnostim izpričuje kontingenco sedanjosti in, posledično, kontingenco prihodnosti, se pravi to, da lahko na nepreračunljivost prihodnosti računamo.

Nosilec tega postopka je med drugim slikarstvo, ki po eni strani tvori vizije prihodnosti na podlagi vračanja v preteklo nerealizirano, po drugi strani pa vanj vstopajo pretekle podobe, medtem ko tvori propozicijo o prihodnjem srečanju. Slednje je zgolj čista možnost in je vselej obsojeno na neuspeh. Toda ravno kot tako je srečanje možno prek izpričevanja zvestobe, katere mesto je lahko zavzam e gledalec, in prek katerega se reaktivira celoten proces. Ne-dogodek govori o tem, kako je moč dogodka zgolj potencialna in se lahko v vsakem trenutku prevesi v razpustitev njegovih posledic v situaciji, v čisto izginotje.